Ste že kdaj opazili, kako se zdi, da so najbolj radodarni ljudje v vašem življenju pogosto najbolj veseli in izpolnjeni? Za trenutek pomislite. Morda je to prijatelj, čigar radodarnost se zdi brezmejna – s svojim časom, modrostjo, poznanstvi, ki se izlivajo za druge na kakršen koli način, ne da bi pričakovali nagrado. To je tiho, dosledno dejanje dajanja, ki oblikuje celotna življenja. Pogosto na radodarnost gledamo kot na preprosto transakcijo, enkraten dogodek, ki ga sproži potreba. Kaj pa, če gre za nekaj veliko globljega? Kaj pa, če ni le značilnost dobre osebe, temveč temeljno načelo resnično obilnega življenja, ključ do odklepanja resničnosti, ki je tako neintuitivna, da se zdi kot obrnjeno kraljestvo? To je načelo, ki nakazuje, da skrivnost imeti več ni v tem, da se močneje oklepamo, ampak v tem, da odpremo roke.
Zaščitni znak, vtisnjen v zgodovino
Ta ideja ni nova; je zlata nit, stkana skozi stoletja vere. Velikodušnost je bila vedno eden od značilnosti krščanstva, živ odgovor na vero v Boga, ki je sam končni darovalec. Zgodnja Cerkev, kot je opisana v knjigi Apostolska dela, je bila živahna skupnost, kjer so ljudje delili, kar so imeli, in prodajali imetje, da bi izkupiček razdelili vsem, ki so ga potrebovali. Podpirali so vdove in sirote, skrbeli za revne ter financirali apostole in širjenje evangelija. To ni bila le dobrodelnost; bil je radikalen izraz novega načina življenja. Bil je duh, ki je spodbudil rast cerkve, saj so ljudje zunaj vere z občudovanjem opazovali skupnost, ki je resnično skrbela za svoje in druge.
Zgodba o zavrženih otrocih
Morda nobena zgodba ne ponazarja te radikalne velikodušnosti bolj močno kot dejanja zgodnjih kristjanov v rimskem cesarstvu. V tej družbi je bil kolektiv – država, pleme – cenjen nad vsem drugim. Posameznik, zlasti šibek, je veljal za odpadnega. Za družine je bila običajna in sprejeta praksa, da so nezaželene novorojenčke odvrgle na kupe gnoja in smeti ter jih pustile umreti, če so bili bolni, šibki ali preprosto nezaželeni. To je groteskna podoba, a je bila to surova resničnost. V to temo so stopili kristjani, oboroženi z revolucionarnim prepričanjem: vsak človek ima neizmerno vrednost, ker je ustvarjen po Božji podobi. Hodili so skozi kupe smeti in iskali ta drobna, zavržena življenja. Reševali so jih, posvojili in vzgajali kot svoje. Če je bil dojenček preveč bolan, da bi preživel, so zanj nežno skrbeli, dokler ni umrl. In če so našli otroka, ki je že umrl, so ga ustrezno in dostojanstveno pokopali. Katakombe v Italiji so tiha priča tega globokega sočutja, polne neštetih drobnih grobov z napisi, kot sta »posvojena hči« ali »posvojeni sin«. To ni bila premišljena poteza za odnose z javnostmi; bila je preprosta, močna izvedba svetovnega nazora, ki je videl vrednost tam, kjer je svet videl potrato.
Zapuščina skrbi in znanja
Ta zapuščina skrbi se je širila skozi stoletja. V srednjem veku v Evropi so krščanski menihi in misijonarji postali varnostna mreža za družbo. Sprejemali so bolne in revne, hranili lačne in dajali domove utrujenim popotnikom. Poleg tega so prevzeli ključno vlogo vzgojiteljev, saj so zbirali mlade fante iz skupnosti, da bi jih učili. Prav to dejanje velikodušnosti – svobodno deljenje znanja – je postalo ključnega pomena za ohranjanje učenja in modrosti skozi temni vek. Kasneje, v četrtem stoletju, so kristjani začeli ustanavljati prve bolnišnice in ustvarjati namenske prostore za oskrbo bolnih. Stoletja pozneje so misijonarji, kadar koli so se podali v nove regije, pogosto najprej ustanovili bolnišnico ali zdravstveno kliniko. To dediščino lahko še danes vidimo v imenih številnih bolnišnic: Saint Jude, Holy Spirit Hospital, Baptist Medical Center. Enako velja za sirotišnice in domove za otroke. Ta zgodovina ni le zbirka dejstev; dokazuje, da je žrtveno dajanje del naše duhovne DNK. To je tisto, kar smo poklicani biti.
Odseva končnega dajalca
Zakaj je ta impulz tako globoko vpet v krščansko vero? Ker je odsev same Božje narave. On je najbolj radodarno bitje, kar jih obstaja. Ne ustvarja v majhnih, skopuških serijah. Ne naslika le ene divje rože; z njo za nekaj čudovitih tednov prekrije celotno polje, samo da bi mi doživeli njeno lepoto. Ne ustvari niti enega samega povprečnega sončnega vzhoda; vsako jutro na nebo naslika edinstveno, dih jemajočo mojstrovino. Božja ustvarjalnost in oskrba sta ekstravagantni, izliti za vas in mene, da ju izkusimo in uživamo. Živeti radodarno pomeni začeti prevzemati lastnosti našega nebeškega Očeta, ki je tako ljubil svet, da je dal svoje najdragocenejše darilo. Ko se odločimo dajati, stopimo v tok njegovega lastnega značaja.
Načelo obrnjenega kraljestva
Takšno življenje zahteva globoko miselno spremembo, saj Božje kraljestvo deluje po načelih, ki so popolnoma v nasprotju s svetovno logiko. To je kraljestvo, obrnjeno na glavo. Svet nam naroča, naj kopičimo, naj zahtevamo dajanje od drugih, naj varujemo, kar je naše, da bi zagotovili, da imamo dovolj. Toda Jezus pravi: »Dajte in se vam bo dalo« (Lk 6,38). »Kdor razsipa, pa še več obogati; in kdor pridržuje več, kot je prav, pa to vodi v revščino« (Preg 11,24). To ni le lepa izjava; to je duhovni zakon. Najbogatejši ljudje na svetu so pogosto najbolj radodarni, ker razumejo, da imajo viri tok. Denar je valuta; namenjen je pretoku. Ko damo svoja življenja za druge, se naša lastna življenja obogatijo. Ko zalivamo druge, bomo zaliti tudi sami. To je čudovita, paradoksalna resnica življenja, ki ga živimo v skladu z Božjim načrtom.
Sejem za žetev, ki je še ne moreš videti
Apostol Pavel primerja dajanje s setvijo semena. Kmet ne seje semena in ne pričakuje, da bo naslednji dan zraslo steblo koruze. Seje v eni sezoni z vero v žetev v prihodnji sezoni. Včasih lahko sejemo radodarno in ne vidimo takojšnjega donosa, kar je lahko malodušno. To sem se nekega leta naučil na težji način na svojem vrtu. Sledil sem nekaj hitrim nasvetom, vrgel nekaj apna in posadil semena. Rezultat? Kratka, čokata koruzna stebla in pičla letina. Lahko bi krivil seme ali zemljo in za vedno obupal nad vrtnarjenjem. Toda neuspeh ni bil v načelu setve; bil je v mojem pomanjkanju skrbnosti. Naslednje leto sem naredil prav. Dal sem testirati zemljo in ugotovil, da ji manjkajo glavna hranila. Izboljšal sem zemljo, ponovno posadil in tokrat sem se pripravljal na pravo žetev. Včasih krivimo Boga, ko se zdi, da naša radodarnost ne "deluje", vendar dela nismo opravili v svojih srcih. Sejanje je dejanje vere za prihodnost. Stvari, ki jih danes žanjete v svojem življenju, so zelo verjetno posledica semen, ki ste jih posejali pred leti. Če boste dosledno sejali v Božje kraljestvo in v življenja drugih, boste sčasoma dosegli točko, ko vas bo žetev začela prehitevati.
Prehod iz miselnosti pomanjkanja v življenje bogastva
Navsezadnje ima pravo bogastvo zelo malo opraviti s številko na vašem bančnem računu. Vse je povezano s tem, kako vidite svet. Začne se v vašem umu. Lahko živimo z omejeno, redko miselnostjo, ki pravi, da je na voljo le določena količina. Ta miselnost verjame, da če imaš nekaj, pomeni, da je zame manj, kar ustvarja konkurenco, ljubosumje in strah. Toda biblijski pogled na svet govori o neskončnih virih. Gre za miselnost blaginje, ki pravi, da je Bog vir in da nam daje moč, da pridobimo bogastvo – ustvarjalnost, ideje, priložnosti – da vzpostavimo njegovo delo na zemlji (8 Mz 18). Ko v svojem umu naredite to spremembo iz pomanjkanja v obilje, ste že postali bogati, tudi če je vaš bančni račun na ničli. Najprej začne vaša duša uspevati, nato pa se to začne manifestirati v svetu okoli vas. Zavedate se, da vse tako ali tako pripada Bogu in da smo mi preprosto oskrbniki njegovih virov. To nas osvobaja tesnobe lastništva in nas postavlja v vesele upravljavce njegove obilne oskrbe.
Ni dogodek, ampak kdo postaneš
To nas pripelje do najpomembnejše točke: velikodušnost ni odziv na potrebo; gre za to, da določimo, kakšna oseba boste. To ni enkraten dogodek; to je življenjski vzorec, ki ga izberemo gojiti. Ali želite biti oseba, ki je vir za druge? Ali želite živeti v korist več kot le sebe? To je odločitev, ki jo sprejmemo v svojih srcih pred Bogom. Gre za odločitev, da bomo veseli, celo zabavni dajalci, saj je Bogu odnos srca pomembnejši od količine darila. Velikodušna oseba je nekdo, s katerim radi preživljate čas. Je svobodna s svojim srcem, veseljem, znanjem in viri. Nenehno povezuje ljudi, deli ideje in išče načine, kako blagosloviti druge. Njihovo življenje preprosto prekipeva, in ko ste ob njih, si tudi vi želite biti takšni.
Zabavna plat posojanja
Takšen življenjski slog velikodušnosti pomeni, da te bodo včasih izkoristili. Pomeni tudi, da stvari ne bodo vedno šle po načrtih in s tem se moraš sprijazniti. To lekcijo sem se naučil na precej dramatičen način, ko mi je sestra velikodušno posodila svoj avto. Vrnil sem ji ga nekoliko bolj kompaktnega in nekoliko nižjega, kot sem ga prejel, saj sem ga v nesreči prevrnil. Ali jo je to ustavilo pri tem, da ni bila velikodušna oseba? Ne. Pravzaprav je na koncu dobila nov avto iz posla! Drugič sva z ženo posodila avto prijatelju v Cape Townu, čigar zaročenka se je učila voziti. Z njegovim avtomobilom je imela nesrečo, zato sva mu posodila našega, medtem ko je bil njegov v delavnici. Nekega dne je šel iskat svoj na novo popravljen avto. Vozil je naš avto, njegova zaročenka pa je vozila svoj avto za najinim. Pri prvi rdeči luči je spet zamenjala plin in zavoro, trčila v zadnji del našega avtomobila in ga poslala v avto pred seboj – ki je pravkar zapustil isto avtomehanično delavnico, potem ko je bil popravljen po prejšnji nesreči! V teh trenutkih se lahko bodisi jeziš bodisi se smejiš in zaupaš, da Bog deluje na čudovite, skrivnostne načine. Velikodušnost včasih prinaša tveganja, a življenje, ki ga živimo za njegovo kraljestvo, je vsakič vredno.
Praktični vodnik za vsakodnevno velikodušnost
Kako torej začeti živeti to življenje, ki prekipeva od vsega? To sega daleč preko naših denarnic. Lahko smo radodarni s svojimi finance, z desetino, darovi in dajanjem revnim. Lahko smo radodarni z našimi posesti, posojanje stvari z veseljem. Z našimi smo lahko radodarni čas, pomagati drugim nekaj ur. Lahko smo radodarni z našimi kontakti... in postane »tečaj Svetega Duha«, ki ljudi povezuje z viri in drugimi, za katere vemo, da lahko dajo strateški prispevek. Z našimi smo lahko radodarni Podatki in znanje... in svobodno delimo, kar smo se naučili. V našem raztresenem svetu je eno največjih daril radodarnost do naših pozornosti in poudarek– dar popolne prisotnosti, vlaganje v odnose tako, da odložimo telefone, pogledamo nekoga v oči in vprašamo: »Kako si v resnici?« In končno, moramo vaditi duhovna velikodušnostKdaj ste nazadnje delili svojo zgodbo o tem, kaj je Bog storil za vas? Evangelizacija je preprosto to, da ena oseba pripoveduje drugi, kako je Bog vplival na njeno življenje in ji dal hrano za dušo. Tako se širi Kraljestvo – skozi ljudi, katerih življenja so tako polna, da si ne morejo kaj, da ne bi delili.
Gradimo zapuščino, ki traja
Ste na koncu resnično izkusili Božjo radodarnost? On je darovalec, ne zato, da bi nekaj dobil v zameno, ampak zato, ker je to njegova narava. Bolj ko se družimo z Njim, bolj postajamo podobni Njemu. Povabilo je preprosto. Najprej molite preprosto molitev: »Bog, naredi me radodarnega človeka.« Drugič, začnite izkoristiti vsako priložnost, ki jo vidite, da ste radodarni, bodisi do soseda, prijateljev in družine ali svoje cerkve. V Novi zavezi je angel rimskemu stotniku Korneliju povedal, da so njegove molitve in njegovo dajanje prišli pred Boga kot spomin (Apostolska dela 10,4). Predstavljajte si to. Kar počnemo tukaj na zemlji z viri, ki nam jih daje Bog, gradi spomin v nebesih. Ne samo, da si služimo za preživetje; ustvarjamo si življenje in gradimo zapuščino, ki bo odmevala v večnost. To je pravo bogastvo radodarnega življenja.
Ta članek je zbirka širšega sporočila tukaj.
